Dan knjižnic - refleksije z zamudo
Saj je bil ta dan res že prejšnji teden, a nisem imela časa, da bi si zapisala kakšno refleksijo. Dan knjižnic je namenjen promociji knjižnic in njene rabe med uporabniki in zlasti neuporabniki. Tukaj je en medijski odziv:
http://www.gtv.si/index.php?option=com_content&task=view&id=5611&Itemid=2
Naš dan smo praznovali v kranjski knjižnici. Res je lepa. Me je mikalo, da bi se jim ponudila v službo, tudi če bi čistila stekla, ki jih ni malo. Najbrž me kranjski direktor ne bi resno vzel, čeprav najbrž razume malodušje, ki nas vse poprijema v zadnjih časih. Sploh pa, če vodiš javni zavod, katerega namen je marsikomu manj upravičen in koristen kot namen vrtca, šole, komunale in podobno. Ampak ko me popade malodušje, vem, da je to le skušnjava, ki me odvrača od prepričanja v smisel našega dela. In potem si rečem: "Stran, skušnjavec, ki me hočeš prepričati, da je moje delo krneki!" Včasih moram to reči trikrat, da me ta hudobni skušnjavec zapusti.
Vsebino smo - po moji neskromni presoji - dobro oblikovali. Beseda je tekla o strategiji, Pižama nam je razodel svoj pogled na slovensko književnost in interpretiral Cankarjevo novelo Pehar suhih hrušk. Saj, če ni Cankar kriv, da našim slovenskim moškim primanjkuje ... no, morda, le malce ... nekega bojevniškega duha. Pa se preveč ukvarjajo s tem, a bi, mogoče pa ne bi - spili skodelico kave in posledično s svojimi mamicami. Beseda je tekla tudi o sodobni tehnologiji, družabnih omrežjih, kar smo spoznavali tudi na delavnici in kar je bilo nadvse imenitno.
Izdali smo koledar Knjižni čar. Takole zgledamo knjižničarji širom po Sloveniji:
http://issuu.com/mkkranj/docs/knjizni_car
Je pa res, da je v tem koledarju ena finta. Ta, da smo objavili same mlade bibliotekarje. Nismo pa bili dovolj pozorni, ali so priučeni bibliotekarji ali pa so diplomirani bibliotekarji. Bomo drugo leto popravili.
Nekateri so mnenja, da bi morali promocijo zasnovati bolj navzven med neuporabnike. Verjamem v preoblikovalno moč knjige in moč znanja, verjamem v vsestransko koristnost branja in informiranosti. Toda vedno je bil in vedno bo določen delež državljanov, ki imajo rajši kruha in iger kot to, kar jim ponujamo knjižnice. Smiselna bi bila promocija med tistimi, ki so odločevalci, da bi jih z zagovorništvom pridobili, da bi nam prisluhnili. Ampak saj smo v zadnjem desetletju kar napredovali, tako da tudi na tem področju nismo povsem bosi. Še bolj smiselna bi bila promocija med nami, v naših vrstah.
Včasih se mi zdi, da se moramo mi, stroka, med seboj poenotiti v naših ciljih. Vedno bomo imeli različna mnenja o tem, kako priti do cilja. Prepad med priučenimi in diplomiranimi bibliotekarji je umeten, prav tako med šolskimi in splošnimi, no, manj umeten je prepad med direktorji in zaposlenimi, to je razumljivo. Mi, bibliotekarji, se moramo znati med seboj pogovarjati, poslušati, ceniti. Preveč na hitro obsodimo, da se v splošnih knjižnicah premalo dela (povabljeni za pult ob ponedeljkih popoldne, povabljeni k reševanju kakšne zapletene pritožbe glede zamudnine v višini 50 centov), da moramo imeti brezplačne članarine, da imajo diplomirani bibliotekarji premalo splošne izobrazbe, da je bila neka poved v nekem dopisu tako mišljena, kot si pisec ni mislil, da bodo o njem drugi mislili, da si on tako misli ... Preveč na hitro se obsodi, da smo direktorji nesposobni. To drži toliko, kolikor drži trditev, da imajo diplomirani bibliotekarji šibko splošno razgledanost in jih je težko postaviti v vlogo informatorjev. Niti pri enem dokumentu ni nekega konsenza, da bi z naklonjenostjo sprejeli trud skupine, ki je dokument ustvarjala, in s spoštovanjem do stroke predlagala popravke.
V tem trenutku, ko povsod stiskamo pas, vidim rešitev v dveh zadevah, ki sta popolnoma zastonj:
1. da smo do naših uporabnikov prijazni in strokovni, da se zanje potrudimo in jim pokažemo, da nam je mar zanje, čeprav jim ne moremo več nuditi vsega, kar potrebujejo;
2. da se med nami, bibliotekarji, odvija čim več dialoga, tudi če se kdaj skregamo in smo si nasprotni glede posameznih vprašanj, na koncu moramo najti kompromis in pluti naprej na naši barki Sestrščina in bratovščina dobre knjige v prihodnost, ki bo takšna, kakršna pač bo. Ampak bo, a ne? Vsaj prihodnost bo!
http://www.gtv.si/index.php?option=com_content&task=view&id=5611&Itemid=2
Naš dan smo praznovali v kranjski knjižnici. Res je lepa. Me je mikalo, da bi se jim ponudila v službo, tudi če bi čistila stekla, ki jih ni malo. Najbrž me kranjski direktor ne bi resno vzel, čeprav najbrž razume malodušje, ki nas vse poprijema v zadnjih časih. Sploh pa, če vodiš javni zavod, katerega namen je marsikomu manj upravičen in koristen kot namen vrtca, šole, komunale in podobno. Ampak ko me popade malodušje, vem, da je to le skušnjava, ki me odvrača od prepričanja v smisel našega dela. In potem si rečem: "Stran, skušnjavec, ki me hočeš prepričati, da je moje delo krneki!" Včasih moram to reči trikrat, da me ta hudobni skušnjavec zapusti.
Vsebino smo - po moji neskromni presoji - dobro oblikovali. Beseda je tekla o strategiji, Pižama nam je razodel svoj pogled na slovensko književnost in interpretiral Cankarjevo novelo Pehar suhih hrušk. Saj, če ni Cankar kriv, da našim slovenskim moškim primanjkuje ... no, morda, le malce ... nekega bojevniškega duha. Pa se preveč ukvarjajo s tem, a bi, mogoče pa ne bi - spili skodelico kave in posledično s svojimi mamicami. Beseda je tekla tudi o sodobni tehnologiji, družabnih omrežjih, kar smo spoznavali tudi na delavnici in kar je bilo nadvse imenitno.
Izdali smo koledar Knjižni čar. Takole zgledamo knjižničarji širom po Sloveniji:
http://issuu.com/mkkranj/docs/knjizni_car
Je pa res, da je v tem koledarju ena finta. Ta, da smo objavili same mlade bibliotekarje. Nismo pa bili dovolj pozorni, ali so priučeni bibliotekarji ali pa so diplomirani bibliotekarji. Bomo drugo leto popravili.
Nekateri so mnenja, da bi morali promocijo zasnovati bolj navzven med neuporabnike. Verjamem v preoblikovalno moč knjige in moč znanja, verjamem v vsestransko koristnost branja in informiranosti. Toda vedno je bil in vedno bo določen delež državljanov, ki imajo rajši kruha in iger kot to, kar jim ponujamo knjižnice. Smiselna bi bila promocija med tistimi, ki so odločevalci, da bi jih z zagovorništvom pridobili, da bi nam prisluhnili. Ampak saj smo v zadnjem desetletju kar napredovali, tako da tudi na tem področju nismo povsem bosi. Še bolj smiselna bi bila promocija med nami, v naših vrstah.
Včasih se mi zdi, da se moramo mi, stroka, med seboj poenotiti v naših ciljih. Vedno bomo imeli različna mnenja o tem, kako priti do cilja. Prepad med priučenimi in diplomiranimi bibliotekarji je umeten, prav tako med šolskimi in splošnimi, no, manj umeten je prepad med direktorji in zaposlenimi, to je razumljivo. Mi, bibliotekarji, se moramo znati med seboj pogovarjati, poslušati, ceniti. Preveč na hitro obsodimo, da se v splošnih knjižnicah premalo dela (povabljeni za pult ob ponedeljkih popoldne, povabljeni k reševanju kakšne zapletene pritožbe glede zamudnine v višini 50 centov), da moramo imeti brezplačne članarine, da imajo diplomirani bibliotekarji premalo splošne izobrazbe, da je bila neka poved v nekem dopisu tako mišljena, kot si pisec ni mislil, da bodo o njem drugi mislili, da si on tako misli ... Preveč na hitro se obsodi, da smo direktorji nesposobni. To drži toliko, kolikor drži trditev, da imajo diplomirani bibliotekarji šibko splošno razgledanost in jih je težko postaviti v vlogo informatorjev. Niti pri enem dokumentu ni nekega konsenza, da bi z naklonjenostjo sprejeli trud skupine, ki je dokument ustvarjala, in s spoštovanjem do stroke predlagala popravke.
V tem trenutku, ko povsod stiskamo pas, vidim rešitev v dveh zadevah, ki sta popolnoma zastonj:
1. da smo do naših uporabnikov prijazni in strokovni, da se zanje potrudimo in jim pokažemo, da nam je mar zanje, čeprav jim ne moremo več nuditi vsega, kar potrebujejo;
2. da se med nami, bibliotekarji, odvija čim več dialoga, tudi če se kdaj skregamo in smo si nasprotni glede posameznih vprašanj, na koncu moramo najti kompromis in pluti naprej na naši barki Sestrščina in bratovščina dobre knjige v prihodnost, ki bo takšna, kakršna pač bo. Ampak bo, a ne? Vsaj prihodnost bo!
Komentarji