Zgodba iz knjige in zgodba z Gojzda o mrtvem v košu

Breda je potegnila voz iz blata na svobodo

Najbrž le malokdo v Sloveniji ne ve za martro Brede Smolnikar, ki jo je doživljala zaradi svoje umetniške besede - tožarjenje zaradi osebne prizadetosti starih gospa, ki so v lepi knjigi in pozitivnih literarnih likih prepoznale žaljiv opis svojih staršev. Manj pa jih pozna njene nenavadne zgodbe in njene ženske junakinje. Vse po vrsti posebne, močne in nenavadne, ki s pogledom zastrašijo vojake ali ki pretkano vlečejo za nos celo UDBO. Na simpoziju, ki je bil posvečen pisateljičini 75-letnici, je dr. Edvard Kovač dejal, da je Smolnikarjeva pomembna avtorica slovenske besede in je svečano predlagal, da se ji Društvo slovenskih pisateljev zahvali, ker je priborila umetniško svobodo za ceno velike žrtve – to je osem let sodnih postopkov, ki so jo umetniško zavrli in celo eksistenčno ogrozili. Svoboda je substanca duha. Breda je ženska in pisateljica, ki se s svojimi dejanji ter pisanjem odmika od slovenskega stereotipa cankarjanske matere in Francke, ki teče za vozom.  Ona je pred vozom, ona ga v resnici vleče naprej. Njene zgodbe so kot njene ženske – tako močne, da te včasih sunejo v prepono in vzamejo sapo.  Od njenih knjig ne moremo pričakovati božanja duše in ranjenih src, pač pa dobimo brco v rit, da najdemo moč za vztrajanje in boj. Saj, to pa je tisto, kar jo dela tako posebno na literarni sceni. Ni ji do tega, da bi ugajala in božala zlomljena srca ali vzpostavljala neke duhovne okvire za kaj vem kaj. Svoboda, samosvojost, boj in vztrajanje pri tem so njene značilnosti, svoboda pa je substanca duha in ne odprte čakre.

Bredina Julka, ki v košu nese svojega mrtvega moža – zgodba iz knjige

Prejšnji dan sva s Tatjano snovali sodelovalni medkulturni projekt, a vendar vedno najin pogovor nanese tudi na dobre knjige. »Prebrati moraš kakšno knjigo Brede Smolnikar, njene ženske so prave matere korajže, to je ravno za naju. Saj veš, da nisva Francki, ki tečeva za vozom. Kje pa! Midve sva tisti, ki sva pred vozom. Pravzaprav vpreženi vanj!« Potem sem ji povedala za serijo slikanic, na katerih je na naslovni strani natisnjeno opozorilo: IZKLJUČNO ZA STAREJŠE.  Opremljene so z umetniškimi ilustracijami Laure Ličer, nastale so pod peresom BREDKE PRIPOVEDKE. Povedala sem ji zgodbo o Dursumi in Amaliji, o ihanski ruralki in metodi, o svetu med Depalo vasjo in Kamnikom, o pogumu, vztrajanju, podjetnosti in prepletanju fikcije ter delčkov realnosti. Potem sem ji povedala za Hribarjevo Julko, ki je leta 1944 postala vdova, saj je zaradi izdajstva njen mož partizan padel na Zlatem polju v boju z Nemci. Partizani so se morali hitro umakniti in niso imeli časa za pokop, kmetje pa si niso upali blizu mladega mrtvega partizana. Julka je kdo ve kako izvedela, kje leži njen mož, si oprtala koš in šla ponj.

 »Šla je ponoči, peš je šla čez njive in gozdove, pa je prišla tja, koš je imela in belo rjuho, pa ga je naložila, ne ve, kako je to zmogla, nesla ga je, ves dan in vso noč in ves dopoldan je hodila, pa ga je nosila, mrtvo meso je neznosno smrdelo,, razpadalo je telo, ki ga je nekoč ljubila, zelenkasto je postajalo in vijoličasto, ko ga je med potjo odgrinjala in ga gledala … » V Lukovici so jo ustavili beli, Julka ni rekla nič, koš je postavila na tla in odgrnila rjuho »s katero je imela pokrito preljubo telo.« Stražarji so odskočili od koša, saj so zagledali le razpadajoče telo, a tudi puško, vendar si Julke niso upali nič  vprašati. »Predivje so bile njene oči, da bi mogli kaj reči, kaj storiti, se pošaliti, njene oči so bile prenevarne.«

Tatjanina babica, ki je v košu nesla svojega mrtvega sina – zgodba iz naših krajev

Potem je povedala Tatjana svojo zgodbo o stari materi z Gozda. Sina Ivana, partizana, so prav tako ubili v boju nekje na štajerski strani proti Lučam. Mati si je oprtala koš in šla. Mogoče je šla ponoči, čez njive, zagotovo po gozdovih in strminah in v domačo vas v košu prinesla mrtvega sina. Prav tako jo je ustavila straža, 

»a mati, ki nosi v košu mrtvega sina, je nekaj svetega, da so jo vojaki brez besed spustili naprej. To je naša družinska, epska zgodba!«

»To moram povedati Bredi,« sem rekla. In zdaj smo pri nenavadnih naključjih. Poklicala me je Breda in vprašala: »A veš, zakaj te kličem?« »Vem, ker si vedela, da sem mislila nate,« sem odgovorila.  Sicer to ni bil čisto pravi, zagotovo pa ne racionalni vzrok, a povedala sem ji zgodbo o materi z Gozda, ki je v domačo vas v košu prinesla mrtvega sina partizana. Breda je povedala, da se ji je večkrat zgodilo, da je pisala o življenjskih zgodbah, ki so bile zelo podobne resničnim zgodbam in da so ji o tem bralci tudi povedali. Tudi za to gojško zgodbo seveda ni vedela, a vedela pa je, da ljubezen do pokojnega ženski, ženi ali materi, vlije moč, da prenese smrt in prinese mrtvega domov.  Po njeni zaslugi zdaj vem razumsko tudi jaz, ki sem prej to lahko samo slutila, a nisem mogla vedeti, v resnici tudi nisem o tem razmišljala. To je zgodba o tem, da mrtvi mora imeti grob. Ponavljanja so mogoča zato, ker Breda najde presežno pri preprosti Hribarjevi Julki ali lepi Maci ali nenavadni Dursumi, ki so doma v naših vaseh in hodijo po naših poteh. Ker kaj takega mora biti prisotno v naših življenjih, če nočemo živeti zaman.

Spet smo pri moči življenjskih zgodb

Moč življenjskih zgodb ni samo očiščevanje, pač pa je lahko tudi stik s presežnim, morda svetim. Tako sem čutila prejšnji dan, ko sta se v eno povezali dve oddaljeni zgodbi, ena iz literature in ena iz resničnega, preteklega sveta. Nekateri zatrdno verjamejo, da naključij ni. Glede tega sem med omahljivci. 

»Midve imava to milost, da sta nama mami dali življenjsko radost,« je rekla Tatjana, s katero sva skupaj odraščali. 

Človek, ki ima rad življenje, ceni, zelo ceni tudi temne, težke zgodbe.